Maltežan

Maltežan je pasma psov, po videzu sicer podobna družnim psom z vzhoda.


Zgodovina

Mnenja o izvoru tega psa si zelo nasprotujejo. Nekateri menijo, da je nastala na otoku Mljetu, drugi imajo za njegov dom Sicilijo ali Malto. Vsi pa se strinjajo, da je vrsta stara že več stoletij. Portreti kraljevskih osebnosti s psički v naročju kažejo, da se se njegova zunanjost ni veliko spremenila. Maltežanu se nikoli ni bilo treba preživljati z delom, evropsko plemstvo ga je redilo za družbo. V Veliko Britanijo je prišel prvi primerek med vladavino Henrik VIII. Tu je bil maltežan zelo priljubljen vse do konca 19.stoletja. Takrat so pripeljali z vzhoda pritlikave pasme, ki so maltežana zasenčile. Nikoli pa ni bil v nevarnosti, da bi izumrl, in danes je zelo znan v Veliki Britaniji in Združenih Državah Amerike.


Narava in potrebe pasme

Dolgo dlako je treba vsak dan skrbno negovati in psa pogosto kopati. Rad ima veliko gibanja, ne smemo pa ga voditi ven v ostrem mrazu ali nalivih, saj bi lahko dobil pljučnico.


Opis

Samčki so visoki 21–25 cm, samičke pa 20–23 cm. Težek je 3–4 kg. Glavo ima srednje veliko z izrazitim čelom. Smrček je črn. Uhlja sta dolga in viseča, bujno prekrita z dlako. Oči so temnorjave in ovalne. Rep se zvija nad hrbet in je bujno odlakan. Dlaka je bela, ravna, dolga in svilena. Trup je zbit in kratek, hrbet je raven.

Labrador

Labradorec je pasma psa. Najbolj je razširjen v ZDA in v Združenem kraljestvu.



Zgodovina pasme

Domnevajo, da je pasma nastala na Novi Fundlandiji (Kanada).Od koder so ga pripeljali v Anglijo v 19. stoletju. Prvi standard za labradorce so napisali leta 1887, kjer so še posebej cenili labradorčevo trdnost in vodljivost. Leta 1905 je bil priznan kot samostojna pasma. Sprva so bili labadorci samo črni, druge barve niso bile dovoljene. V Slovenijo sta prišla prva labradorca leta 1971 iz Švedske, leta1975 pa smo dočakali prvo leglo. Nato so se labradorci hitro razširili in se uvrstili med najbolj priljubljene družinske pse.


Videz

Labradorci so močni, srednje veliki psi. Imajo kratko, gosto in čvrsto dlako, ki po standardih naj ne bi bila valovita, rjave oči, močne čeljusti ter rep, ki se proti koncu oži. Rep je značilnost te pasme. Podoben je vidrinemu repu. Zaželena višina za samce je 55-57 cm, za samice pa 54-56 cm. Tehta nekje od 25- 34 kg. Pri labradorcih je značilen zelo dolg razvoj, ki traja tam nekje do tretjega leta. Labradorci so lahko rumene barve (ki obsega odtenke skoraj do rjave barve in pa sega vse do bele) ter rjave barve (labradorci rjave barve so zelo redki). Rumena barva dlake je posledica prezgodnjega stop kodona na genu MC1R (melanocyte-stimulating hormone receptor). C->T mutacija povzroči zamenjavo arginina v stop kodon na poziciji 306 in posledično spremembo črne/rjave barve dlake v rumeno. Rumena barva se deduje avtosomalno recesivno


Učljivost

Potrebujejo veliko ukvarjanja, še posebej, če želimo od njih vse kar so sposobni. So zelo aktivni, vzdržljivi in imajo dober voh. Zaradi vseh teh lastnosti so primerni za reševalnega ali službenega psa, lovske preizkušnje, poslušnost, gibčnost, ... Poleg Mejnega ovčarja (angl. Border collie) ga strokovnjaki prištevajo k najbolj pametnim pasmam.


Zdravje

Mladiči so primerni za oddajo v 8 tednu starosti. Življenjska doba labradorcev je 10 do 12 let, so zdrava pasma z razmeroma malo večjimi težavi. Brez ustreznega gibanja in vadbe se lahko pretirano zredijo, kar pogosto vodi do displazije kolkov ali do sladkorne bolezni, pri starejših psih tudi do artritisa. Druge zdravstvene težave so npr. siva mrena, avtoimunske bolezni, gluhost in sindrom kolapsa zaradi napora (Exercise Induced Collapse - EIC).

Družinski pes

Po značaju je pasma zelo mirna. Je prijazen in ima zelo rad otroke. Dobro se razume z drugimi psi in z drugimi domačimi živalmi. Je značajsko stabilen pes in ni agresiven. Je neustrašen, predan svojemu gospodarju. Je razmeroma dober čuvaj. Primeren je tudi, kot prvi pes, saj je potrpežljiv. Rabi dolge sprehode saj je to pes, ki je aktiven in poln energije. Neizmerno radi imajo vodo, sneg - pravzaprav vse kar je povezano z vodo.

Nemški ovčar

Videz

Gre za značilno lupoidno pasmo s spotegnjenim, močnim in dokaj mišičastim telesom. Po kinoloških standardih se mora »prilegati v pravokotnik«, dolžina telesa mora torej presegati plečno višino. Glava je precej ozka, med uhljema dokaj široka, z ne preveč izrazitim stopom in podolgovatim gobcem, ki se postopoma oži, ter ravnim nosnim grebenom in črnim smrčkom; zobovje ima škarjast ugriz, Srednje velike mandljaste oči so v glavnem temno kostanjeve. Visoko nastavljeni srednje veliki uhlji so pokončni in na nastavku široki. Trda, ravna in kompaktna srednje dolga krovna dlaka pokriva gosto podlanko. Kožuh je lahko črn s svetlo kostanjevimi, bledo rdečimi ali sivimi lisami, standard dopušča poleg trde in ostre dlake tudi redkejše primerke z dolgo in gosto ali tanjšo dlako. Hrbet je raven, trebuh pa zmerno pritegnjen. Srednje dolg, nizko nasajen rep je poraščen z bujno dlako; med mirovanjem je povešen, sicer pa rahlo dvignjen.

Zgodovina

V Nemčiji so nemškega ovčarja poznali že v 17. stoletju, sistematično pa so ga začeli vzrejati šele po letu 1880. Leta 1899 so določili standard pasme, ki v skoraj nespremenjeni obliki velja še danes. Nemški ovčar je bil sprva kmečki pes in so ga uporabljali za varovanje in zganjane živine ter za obrambo posesti. Ko so psi te pasme zlasti med prvo svetovno vojno dokazali svojo vsestransko uporabnost, so jih po vsej Evropi začeli uporabljati kot policijske pse in kot pse za reševanje. Naglo so se razširili tudi v druge dele sveta in danes jih je približno poldrugi milijon. Ena glavnih prednosti nemških ovčarjev je poleg telesne moči tudi izjemna dojemljivost za šolanje. K njihovi priljubljenosti so veliko prispevale tudi vloge v zelo gledanih televizijskih serijah, kakršna je na primer Komisar Rex.

Značaj

Dojenček z Nemškim ovčarjem

Nemški ovčar je zelo inteligenten pes, ki se ob pravi selekciji in vzreji razvije v uravnovešenega in zanesljivega prijatelja. Če ga dovolj zgodaj primerno izurimo, je zvest, poslušen in pogumen »družinski član«. Je zelo čuječ in prizadeven ter mu le redko kdaj kaj uide. Duševno in telesno je zelo dejaven ter potrebuje veliko gibanja in pozornosti svojega gospodarja, ki je ne želi deliti z nikomer. Zato lahko postane dokaj ljubosumen, če pride v družino nov član -  mačka drug pes ali otrok.

Nega

Srednje dolgo dlako moramo redno krtačiti, vsaka dva meseca psa tudi skopamo, zlasti če živi v stanovanju.

Življensko okolje

Psi te pasme so najraje na prostem. Idealno je, če imajo na voljo velik vrt. Prilagodijo pa se tudi življenju v omejenem stanovanju, samo da so blizu svojemu gospodarju.

Mops

Zgodovina

Mops je le pomanjšan mastif z daljnega vzhoda, kjer so njegovi predniki že pred najmanj 2400 leti spremljali budistične svetnike. V 16. stoletju je z nizozemsko vzhodno indijsko družbo pripotoval na Nizozemsko in postal družabnik plemstva kraljev.


Videz

Je postaven, pritlikav, razmeroma krepak pes s čokatim, kvadratastim telesom, ki ga pokriva kratka, mehka in sijoča dlaka. Na veliki okrogli glavi, s kratkim, štirioglatim, potlačenim in nagubanim gobcem s črnim smrčkom, ima zelo velike bolščeče oči, ki so temne. Majhni in na otip žametasti uhlji, so črni. Visoko nasajen rep je lahko tudi dvakrat zavit in ga mops nosi čez hrbet.


Značaj

So psi, ki so v hiši mirni, so družabni in občutljivi, nekomplicirani, igrivi, ubogljivi, imajo dobro razvit smisel za humor, so zelo vdani in inteligentni, zelo hitro se učijo. Mopsi se z drugimi psi in domačimi živalmi dobro razumejo, tudi v prisotnosti otrok ali obiskovalcev se zgledno obnašajo. Zase zahtevajo veliko pozornosti in so lahko neprijetni, ko pozornost njihovega gospodarja velja komu drugemu in ne njim.


Nega

Mopsi ne potrebujejo veliko gibanja, pa tudi dlaka je razmeroma nazahtevna. Paziti moramo na hrano, da se ne zredi. Posebno nego potrebujejo gube na obrazu, med katerimi se rado pojavi vnetje. Včasih ima težave z dihanjem in med spanjem pogosto smrči. Pri nižjih temperaturah mopsi uživajo v preganjanju in igranju na prostem, v vročem vremenu, pa psa ni priporočljivo predolgo pustiti na prostem. Zato mu priskrbimo hladen in senčen prostor, kamor se lahko umakne.